Lutkovno gledališče Maribor naseljuje prenovljen minoritski samostan na Lentu, v jugozahodnem vogalu mestnega obzidja med Sodnim stolpom in Žičkim dvorom.
Minoritski samostan je bil zgrajen v 13. stoletju in je edini samostan v mestu, ki izhaja iz obdobja srednjega veka. Do 17. stoletja je sodil k avstrijski redovni provinci na Dunaju, kasneje pa je pripadal štajerski redovni provinci s sedežem v Gradcu. Leta 1784 je bil med jožefinskimi reformami ukinjen. Postal je vojašnica 47. cesarsko-kraljevega pešpolka in je služil za vojaške namene vse do leta 1927.
Celovitost kompleksa zaokrožuje enoladijska romanska cerkev, zgrajena v 12. stoletju. Verjetno prva mariborska župnijska cerkev je bila po izgradnji stolnice na Slomškovem trgu predana minoritom, ki so staro cerkev temeljito prenovili in jo posvetili sv. Mariji Vnebovzeti oziroma Naši ljubi Gospe. Dobila je zgodnjegotsko podobo, nov glavni portal pa so zaradi mestnega obzidja na zahodu postavili sredi njene severne fasade. Najobsežnejša prezidava sega v čas okoli leta 1710, ko je dobila današnjo baročno podobo. Po letu 1747, ko so vanjo prenesli Marijino skulpturo iz Konjic, je postala pomembno romarsko središče. Leta 1770 je dobila sedanjo vzvalovano pilastrsko fasado, prezbiterij pa bogato štukaturo in poslikavo Josepha M. Göblerja. Med jožefinskimi reformami so leta 1784 cerkev skupaj s samostanom odvzeli minoritom ter jo namenili potrebam vojske. Takrat je cerkev izgubila vse oltarje, orgle, pevski kor in zgornjo polovico zvonika. Kot vojaško skladišče so jo uporabljali do leta 1927, nato je bilo v njej do leta 1990 civilno skladišče. Nekaj let je služila kot gledališko prizorišče.
Leta 2004 je Mestna občina Maribor objavila razpis za prenovo samostana. Leta 2010 so se v prenovljen samostan vselile lutke, ki so že dalj časa iskale prijaznejše zatočišče v mestu. Projekt prenove samostana je potekal pod vodstvom ATELIER arhitektov.
Prenovljeni prostori, nič več v sakralni, vojaški ali bivalni funkciji, zagotavljajo nadstandardno podporo za sodelovalno umetniško ustvarjanje lutkovnih, sorodnih uprizoritvenih in glasbenih vsebin.
Več o objektu si lahko preberete v članku dr. Igorja Sapača.