Samost ¹⁶⁺

Vosek beli, bela koža,

mehka roka, ki me boža.

Up je šel po vodi

in voda je šla v vedra.

Marko Brecelj, Duša in jaz (1974)

Lutkovna predstava Samost v zasnovi in režiji Marka Čeha uprizarja poezijo Marka Breclja, ki se je v javnosti najpogosteje manifestirala skozi glasbene albume, performanse in koncerte. Tako je tudi s Cocktailom, albumom, ki ga upravičeno prištevamo med kulturne vrhunce preteklega stoletja – navsezadnje je spoj edinstvene Brecljeve poetike s simfoničnim aranžmajem tedaj vodilnega skladatelja popevk Bojana Adamiča danes nezamisljiv. Umetnicam in umetnikom v lutkovni predstavi Samost (ki predelujejo kasnejšo, obilno vunbacilno, različico) nikakor ne gre za poveličevanje teh okoliščin ali dejstva, da je sam album vrhunski izdelek, temveč za to, da izluščijo izjemnost poezije Marka Breclja.

V Samosti igralca izgovorita skoraj vse besede s Cocktaila, v predstavi pa ni zaigran niti en sam akord. Ko izluščeni verzi stopijo v ospredje, razkrijejo silovito poezijo – s presenetljivimi, velikokrat humorno-anarhičnimi obrati. Poezija plast za plastjo razgalja družbene strukture in njihovo omejenost, ki se ji čudi. Poezija Marka Breclja prikliče v spomin Artaudovo poved, ki jo je zapisal v prvem manifestu Gledališča krutosti: "Ne Humor ne Poezija ne Domišljija ne pomenijo nič, če se jim ne posreči – z anarhično razdejalnostjo, ki povzroča čudovit vzlet oblik [...] organsko postaviti pod vprašaj človeka, njegovega razumevanja resničnosti in njegovega poetičnega mesta v resničnosti." (Antonin Artaud, Gledališče in njegov dvojnik, MGL 1994, prevod: Aleš Berger) Sočasno je Brecljeva poezija mehkočutna, v njenem gozdu besed ves čas lebdi minevanje. Številne in jezikovno obilne so reference na odtekanje časa, a pri tem ne gre za izogibanje, temveč za vzpostavljanje časovnosti. Prav tako je  v verzih  pogosto neposredno nanašanje na smrt in stanje umrlih. Že zaradi tega je Cocktail idealno dramsko besedilo; onstran domišljije anarhičnega poeta, ki z razdiralnostjo napaja raznovrstne interpretacije. V uprizoritvi Samosti so vse pesmi del enovite pripovedi, verzi in pomeni so mestoma podčrtani, dobesedno prevedeni, ponekod so protagonistom položeni v usta kot enigmatične izreke, ki se na koncu sestavijo v zgodbo o smrti in sprejemanju njene neizogibnosti.

V procesu gradnje predstave se je ključno izpostavil asociativni naboj samih verzov. "Vosek beli, bela koža, / mehka roka, ki me boža" preko razmisleka o luščini-lutki pripelje do manifesta Gledališče smrti (1975) Tadeusza Kantorja, v katerem umetniki najdejo napotke kako misliti sistem. Od uporabe residualnih materialov za izdelavo luščin-lutk do "[prepričanja], da življenje lahko izrazimo z umetnostjo le preko odsotnosti življenja, preko sklicevanja na smrt," in, nenazadnje, odnosa med živima igralcema in luščinami-lutkami.