Slovenska in mednarodna poslanica
Drage lutkovne umetnice in dragi lutkovni umetniki, ljubo lutkovno občinstvo,
Čeprav tehnološko povezan, je svet okoli nas na dan lutkarstva in poezije, 21. marca 2022 razpršen in raztreščen. Želelo se mi je zapisati "kot še nikoli" ... , a si tega iz svojega neznatnega časovnega in prostorskega zornega kota gotovo ne morem privoščiti. Le napuh in izolacija nam lahko daje občutek, da nihče pred nami ni občutil stisk in tesnob, kot jih doživljamo mi tukaj in zdaj. Priznajmo si – obupno je. Obupno sami in prestrašeni smo. Živimo v mešanici občutij, v odzivih na agresijo, brezbrižnost, neumnost, puhlost in praznost človeške biti, v odzivih na neverjetne napake in prestopke, ki jih človek vedno znova ponovi, v odzivih na grozo in kri sredi cvetoče pomladi ... Podobne misli si delimo na vsakem koraku, jih prebiramo, si jih zapisujemo, jih gledamo. Utrujeni, jezni, negotovi, žalostni. In hkrati vedno znova vstanemo in gremo. V nov dan in naprej. V šole, v službe, v mesta. V druga mesta, v druge dežele, k drugim ljudem. Vstanemo in gremo naprej. Ker smo ljudje in ker v sebi nosimo življenje, ki ga prenašamo naprej. Spomine predajamo otrokom in njihovim otrokom. Učimo jih veselja, s katerim lažje preživimo, ko nam je težko. Telesnega dotika, ki nas varuje bred boleznijo in hudobijo. Petja, ki nam odpre in pomiri srce in telo. Besed, s katerimi lahko opišemo lastne misli in občutja, da se med seboj tesneje povežemo. Učimo jih vsega lepega. Verjamemo, da bodo zaradi tega postali lepši in boljši ljudje. Verjamemo, da otrok obkrožen s pravljicami, pesmijo in ljubeznijo nikoli ne bo prijel za orožje. To je vse. To imamo. In gremo naprej. Vstanemo in gremo naprej. Gradimo, pišemo, pojemo, igramo. To imamo. To je vse. Na odrih smo gradivo in vezivo stvarnosti. Odsevamo, gradimo vzporedni svet, prenašamo veselje in žalost. To imamo. To je vse. Iz kosov lesa naredimo živ čudež. To imamo. To je vse.
Dragi lutkarji in ljubitelji lutk, naj vas glas mlade dramaturginje, študentke AGRFT Tajde Lipicer, ki je bila zadnjih nekaj mesecev prvič in intenzivno vpeta v delo lutkovnega gledališča, popelje k razmisleku o predajanju dobrega in lepega, o bistvu našega umetniškega poslanstva in o tem, kaj in kako lahko s svojim doprinosom k Vsemu to Vse tudi spreminjamo. Poziv k spremembam nam pošilja tudi Randžana Pandej, indijska lutkovna ustvarjalka. Kliče nas čez morja in nas poziva, naj pogledamo vanj.
Bodimo drzni, iskreni in pošteni gradniki sedanjosti in prihodnosti. Dragi kolegi umetniki, cenjena publika, vse dobro vam želim!
Martina Maurič Lazar, predsednica Unime Slovenija
Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu lutk
Odkar se je leta 2003 na pobudo svetovnega združenja lutkarjev Unima 21. marec v koledar zapisal kot svetovni dan lutk, sta minili skoraj dve desetletji. V tem času se je na področju slovenskega lutkarstva nedvomno zgodilo veliko – odprtje Lutkovnega muzeja na ljubljanskem gradu, ponovno je začela izhajati revija Lutka, zaživela je Kritiška platforma sodobnega lutkarstva ECPCP … Sama pa bi rada svoj zapis – kot nekdo, ki se je v preteklem letu z lutkovnim gledališčem srečal prvič – posvetila
svojim devetnajstim razlogom: kaj mi naznanja 21. marec, svetovni dan lutk, in zakaj danes praznovati.
1. Ker je pomembno, da ima lutkovna umetnost, ki je na področju gledališča marginalizirana, svoj dan. Pa četudi se ji v ta namen ne prirejajo velika praznovanja in na osrednjem mestnem trgu ne pojejo "hvalospevi".
2. Ker v pozornih rokah animatorja lutka postane posvečen predmet – tisti znak posvečenega in obrednega, ki je vpisan v matico zgodovine lutkovnega gledališča.
3. Ker gre za umetnost, za katero ni zgolj naključje ali trivialno dejstvo, da je navdihnila imena, ki jih danes pojmujemo kot pionirje sodobnega gledališča.
4. Ker gre za umetnost, ki ne postavlja meja na podlagi razlik, temveč te zaobjema v svojo umetniško govorico in komunicira večjezično.
5. Ker gre za nekaj edinstvenega – za umetnost, ki je groteskno nenavadna, a obenem čudno domača in vabljiva.
6. Ker gre za veščino, ki za marsikoga pomeni prvi stik z umetnostjo in lepim nasploh.
7. Ker gre pri njej za umetniške izdelke, ki živijo desetletja in katerih življenje se, tudi po tem ko se lutka in njen animator zadnjič priklonita občinstvu, nadaljuje v spominih nekoč-otrok.
8. Ker to ni samo dan lutkovnega gledališča, temveč vseh, ki ga ohranjajo živega, ki k njemu prispevajo. Je dan vseh animatorjev in njihove veščine, ki jo sama tako zelo občudujem. Je dan vseh lutkovnih tehnologov – nevidnih src lutkovne predstave. Dan vseh delavnic, ustvarjalnih ekip in tehničnega sektorja, ki skrbi, da lutka sploh najde svojo pot do odra.
9. Je dan za poklon vsem, ki se o lutkovnem gledališču sprašujejo, preizprašujejo njegove potenciale, zmogljivosti in meje tako na praktični kot teoretski ravni.
10. Je dan za poklon umetnosti, ki je integralen in nepogrešljiv del kulturne dediščine.
11. Je dan za poklon vsem bolečim sklepom in hrbtenicam, vnetim živcem, poškodovanim rokam in dlanem, ki nevidno in neslišno nudijo oporo milim in na videz še tako lahkotnim gibom lutke.
12. Je dan za poklon neumorni veščini animatorjev, ki s fokusom, polnim pazljivosti in previdnosti, iz kosa lesa, blaga ali spužve napravijo gibko, lastnih misli polno živeče bitje.
13. Je dan za poklon tej posebne vrste pozornosti, ki pritiče animaciji in ki v sebi nosi toliko tankočutnosti, senzibilitete in spoštljivosti, kolikor nosi tudi energije, moči, pokončnosti ter trdnosti.
14. Ker ima ta posebna pozornost moč, da premika stvari. Jih dela večje ali manjše. Grše ali lepše. Skromne ali neznatne. Krhke ali močne.
15. Ker gre za veščino, ki ima sposobnost in moč, da s spreminjanjem odnosa do stvari spremeni stvar samo.
16. Ker rada trenutek, ko se vse to zgodi, s kotičkom očesa opazujem od daleč, z razdalje – ker se mi zdi, da je v tem zajetega nekaj intimnega, in te vezi ne želim po nesreči pretrgati.
17. Ker je ta nenavadna pozornost zares nekaj nenavadnega v času, ko prevladuje imperativ storilnosti in ki se mu mora pokoriti tudi umetniška produkcija. V času, ko je senzibilnost odslovljena, ker je prepoznana kot šibkost.
18. Je torej dan za poklon umetnosti, ki zaradi te pozornosti lahko deluje kot zgled za ravnanje človeka s svetom okrog sebe – kot zgled za ravnanje človeka s človekom.
Zadnji v vrsti razlogov pa je moj in pravzaprav nima opraviti ničesar z objektivnimi značilnostmi lutkarstva — pa vendar je zame ob tem dnevu najpomembnejši.
19. Rada bi se poklonila tej umetnosti in njenim ustvarjalcem, zaradi katerih se mi je v zadnjih mesecih povrnila vera v to, kar počnem. Ker je okolje, v katerem sem imela priložnost (so)ustvarjati, inspirativno, sprejemajoče in stimulativno. Ker me je spodbudilo k stvarem, na katere sicer zaradi dvomov in negotovosti nikoli sploh pomislila ne bi. Ker sem se počutila dobrodošlo – in čeprav gre pri tem za sebične razloge, so bili ti povsem dovolj, da me je stvar prevzela. In morda to sploh ni malenkost, temveč velika zmaga, ki se je je dobro zavedati ter ta prostor, bogat s toplino, senzibilnostjo in odprtostjo, varovati. Mislim, da je to zame tisto, kar dela to neživo umetnost tako zelo živo. Čas, preživet z njo, mi je dal nekaj, česar se bom oklepala in k čemur se bom v spominu vračala znova in znova.
Zato ob vašem prazniku hvala, za pozornost – do lutk. In drugega.
Tajda Lipicer
Mednarodna poslanica Randžane Pandej ob svetovnem dnevu lutkarstva
Morje
Morje pripovedovalce in njihove zgodbe že od nekdaj nosi z ene obale na drugo, z enega otoka na drugega, z ene celine na mnoge. Zgodbe so se tako med seboj prepletle, se prepojile s številnimi zmesmi kultur ter postale čarobne in nesmrtne.
Morje ves čas navdihuje zgodbe, ki so polne morskih zmajev, morskih deklic in najrazličnejših domišljijskih bitij.
S teh vodnih poti so princese in pirati, mornarji in trgovci prinesli skrinje zakladov, pripeljali izurjene obrtnike, dvorne norčke in eksotične izdelke, seveda pa tudi velike mitologije, zajete v delih, ko so Mahabharata, Ramajana, Sagar Manthana, Sindbad pomorščak, Potovanje na zahod, Tisoč in ena noč ter druga, s katerimi so se srečevali na popotovanjih med različnimi kulturami.
Zgodbe so se ob vsakem pripovedovanju spreminjale in v stoletjih pridobivale nove, komaj zaznavne odtenke. Pripovedi iz daljnih neznanih dežel so zabavale in kratkočasile pustolovce, hudobneže in junake, ki so si z njimi hranili dušo.
Morje ostaja čarobno in skrivnostno ter se dotika življenj milijonov ljudi na našem planetu. Napaja, ohranja in vznemirja domišljijo vsakogar. Ocean je sila, iz katere izvira vse življenje na tem planetu.
Toda današnja resničnost je pretresljiva. Morje je zdaj naša skrajna meja – zadnja meja med nami in uničenjem življenja, kot ga poznamo. Dandanes je morje onesnaženo, z zadnjimi močmi se oklepa življenja, davijo ga mreže pohlepa in malomarno odvrženi odpadki. Postalo je le še mlaka, polna smeti, v kateri umirajo korale in morska bitja. Vsak od nas je na neki droben način del te žalostne resničnosti.
Izziv za vse današnje pripovedovalce zgodb je torej, da obudijo spoštovanje do morij na planetu Zemlja – našem edinem domu.
Združimo naše talente in se posvetimo tej posebni nalogi. Zdaj!
Randžana Pandej
Indijska lutkarka, dramatičarka, gledališka in televizijska režiserka ter pedagoginja. Randžana Pandej je na univerzi v Delhiju študirala angleško književnost, magistrirala iz množičnih komunikacij in pridobila diplomo iz novinarstva. Na področju lutkarstva se je izobraževala v belgijskih lutkovnih gledališčih Toone, Tilapin in Peruchet.
Leta 1982 je ustanovila in pričela voditi izobraževalno lutkovno skupino pri organizaciji Džan Madhjam ("ljudski medij"), ki deluje v skupnosti in uporablja različne medije. Randžana Pandej je ena od pionirk na indijski podcelini, ki se je pričela ukvarjati z raziskovanjem terapevtske vloge lutkarstva.
Organizacija Džan Madhjam je za mladostnike iz Delhija z motnjami v duševnem razvoju ustvarila serijo tedenskih predstav Čovko-Pili (Čovko ali deček "s kockasto glavo" in Pili ali "rumena" deklica; 1984–1990), v katerih so nastopale lutke. Predstave so bile namenjene podajanju učnih konceptov ter razvijanju socialnih veščin in vrednot, izvajale pa so se v sodelovanju s partnerji, med katerimi sta Karen Smith in Šubha Saxena. Džan Madhjam je te tedenske predstave pripeljala v šole, slume in vasi v širši regiji Delhija in državi Harjana. Ta prizadevanja še naprej prispevajo k izboljšanju življenja invalidov, prav posebna pozornost pa je namenjena dekletom in ženskam.
Drugi razvojni programi obveščanja, ki slonijo na uporabi lutk in uprizoritvenem mediju, so osredotočeni na pismenost, potrebe invalidov, ekologijo, ogrožene vrste, ustvarjanje dohodka, sanitarno-higienske razmere, zdravje in nasilje nad ženskami.
Randžana Pandej je v obdobju 2000–2002 ustvarila in režirala prvo televizijsko lutkovno serijo za otroke, Khullam Khulla ("Odprto in odkrito"), ki je obsegala 18 epizod in jo je indijska državna radiotelevizija Doordarshan v obdobju osemnajstih mesecev večkrat predvajala.
Randžana Pandej je predavateljica na več fakultetah, ki ponujajo programe usposabljanja učiteljev in množičnih komunikacij, vključno z univerzo Džamja Milja Islamja ("Državna islamska univerza") v New Delhiju, vodi pa tudi delavnice o lutkarstvu za namene izobraževanja, terapije in razvoja.
