Razstava Metke Kavčič

Četrtek, 18. junij 2020

18. 6.–9. 8. 2020 | Minoritska cerkev LGM

Avtorica prostorske postavitve akad. kiparka Metka Kavčič
Avtorica strokovnega besedila dr. Nataša Smolič
Montaža in snemanje zvoka Andrej Hrvatin
Tehnična podpora Lutkovno gledališče Maribor

Razstava je odprta od torka do petka med 10.00 in 13.00, v četrtek tudi med 15.00 in 18.00, ter v soboto med 9.00 in 12.00.


Cerkev nekdanjega minoritskega samostana v Mariboru letošnje poletje gosti prostorsko postavitev kiparke Metke Kavčič. Umetnica je v sredino prostora umestila zanjo značilno varjeno kovinsko konstrukcijo, ki jo je dopolnila z belo tkanino ter svetlobno in zvočno kuliso. Čeprav nas njeno razmišljanje ob nastajanju umetniškega dela usmerja že z naslovom – Pohabljene sanje, lahko, v na prvi hip neprijetni resnici, zaznamo veliko lepega in navdihujočega.

Bela tkanina se kot slap spušča ali dviguje v visoki navpičnici in ustvarja izredno dinamičen videz vode, ki izvira od tam, kamor naše oko ne vidi, in izginja tja, kamor ji s pogledom ne moremo slediti. Tkanina zaradi umetne osvetlitve učinkuje eterično, njena materialnost se razblinja in hkrati ponovno udejanja. Vendar jo prav ta negotovost in navidezna neotipljivost v gledalčevem dojemanju naredi še bolj prisotno. Skrivnostna igra se teatralično odvija v pripovedni obliki mnogih pomenov, ki jih pripisujemo razpenjeni padajoči vodi, meglici in ne nazadnje prividu. Prostor nekdanje cerkve, posvečene Marijinemu vnebovzetju, vsebino še dodatno opredeljuje in spomni na prehajanje svetih figur v nebo ali nebesa. Vzvišena milina in nežnost svetlobnega učinka je podobna prefinjenemu modeliranju slikarske materije renesančnih mojstrov, denimo Rafaela, Tiziana, Correggia, ali baročnih iluzionistov, ki so prisotnost božanskega in zato neupodobljivega pričarali z oblakastimi formami, iz katerih se izvijajo nežna angelska obličja in postave. Sodobni čas umetnikom ponuja možnost reinterpretiranja starih vsebin z mnogimi tehnološkimi pripomočki. Pred leti je Anish Kapoor s pomočjo pošastne konstrukcije cevi in ventilatorjev ter veliko vztrajnostjo množice pomočnikov s težavo ukrotil paro, ki naj bi pod kupolo Palladijeve cerkve San Giorgio Maggiore v Benetkah simbolizirala Kristusov vnebohod. Podobno tudi Metka Kavčič spaja lahkotno tkanino in varjeno kovino. Kovina je njen prepoznavni material, katerega vešče modelira in ustvarja kompozicije, na videz primerljive s tradicionalno ženskim ročnim delom. Sestavlja kovinske čipke iz majhnih delcev, enega po enega, počasi in vztrajno – kot nizanje drobnih zank čipkarske niti ... Umetničini prsti so se dotaknili vsakega najmanjšega, še tako neznatnega detajla … In niti eden ne sme manjkati. Vsak izpuščeni delec bi bil primerljiv izpuščeni zanki nastajajoče čipke in kontinuiteta niza bi bila izgubljena, celota ne bi bila popolna, ostala bi brez pomena in namena. Svetloba pričara preplet gomazečih senčnih odsevov varjene mreže na belini mehke tkanine. Drobne poteze se ponekod preoblikujejo v organsko podobo drevesne krošnje in na koncu celo vejo, ki pa ne živi več, saj je bila odlomljena, odtrgana od vira drevesnega debla in njegovih korenin. Grozljiv in hkrati pretresljiv učinek ustvari veja, spremenjena v krempljasto dlan. Zdaj senca kovinske mreže naenkrat ni več mehka in nežna, temveč se v površino tkanine krčevito vrinja, kakor z dolgimi prsti, ki morejo povzročiti le bolečino. Če smo sprva varjeno kovinsko mrežo, ki kot krošnja obdaja mehko platneno jedro, simbol upanja in hrepenenje, morda zaznali kot varno ograjo, zatočišče, trdnjavo, smo zdaj soočeni z njeno lažno naravo. Varnost varjenega je varljiva, v soočenju obeh oblik se izkaže snovna trdnost kovine, ki v življenjski prispodobi zasanjano nežnost tkanine nasilno omejuje in uničuje.

Oba elementa sta v vseh pogledih določena s svojo civilizacijsko vlogo. Biblijska Eva tako kot Atenina izzivalka Arahna, prede, Adam koplje, zato kakor antični Hefajst kuje kovinsko orodje in brani svojo posest s kovinskim orožjem. Tkanje pripada lunarnemu, na vodo vezanemu, eteričnemu ženskemu počelu, kovino koplje iz htoničnih, podzemnih globin ter jo s pomočjo ognja spreminja v delovno orodje in bojevito orožje moški, sončno bitje. Prostorska ureditev, posebej je to od nekdaj veljalo za obredne stavbe, je zares učinkovina in se naslavlja na vstopajoče takrat, ko nagovarja čim več človeških čutov. Vizualna umetnica zna material oplemenititi z njemu imanentnimi lastnostmi: tkanina diši in šelesti, kovina nosi v sebi vonj obdelovalnega postopka, ki odzvanja v njej. Pripovednost in simboliko pričujoče postavitve osmišlja zvočna kulisa, ki ponazarja komaj slišne podrsavajoče, izzvenjujoče korake. Zastrašujoča, nelagodna  misel, kdo se približuje, kakšno sporočilo si lahko obetamo od mimoidočega, se bo ustavil, bo odstranil mrežo, bo pripomogel k nadaljevanju srečnih sanj ali bo dramo prezrl in brezbrižno odšel mimo? Umetnica nas sicer z naslovom razstave nagovori in usmeri v tesnoben, nesrečen in zato žalosten konec. Istočasno pa nam s pomočjo svetlobnih učinkov ponudi upanje in vero, da obstaja še druga možnost – belina platnenega slapa je kot tista vztrajna kapljica, ki ponavljajoče ritmično pada in na koncu izdolbe celo kamen.

Razstava Metke Kavčič <em>Foto: Branimir Ritonja</em>