Starodavni Kurent se v sedanjosti spopada s povsem novimi izzivi. V času globalnega segrevanja se poda na pot iskanja in reševanja zime, ki je izginila.

V Srečnih dnevih se ženska poznih srednjih let globlje in globlje pogreza vase. Izginjanje spremlja z nepretrganim govorjenjem in obujanjem spominov. Besede jo ohranjajo pri življenju, misel, da jo nekdo posluša, jo osrečuje.

Šlemil, čigar žena prodaja na trgu zelenjavo, doma pazi na otroke in sanja o velikem svetu. Sanje bi rad nekega dne uresničil in kot poljski Žid se odpravi v Varšavo. Zavije blince v prtič, naroči najstarejšemu, naj pazi mlajše, in zapusti svoj rodni Hevm.

Majhna in ošabna žaba Greta ni zadovoljna s svojo rodno mlako, ker v njej 'ne pride do izraza'. Tako se odpravi na pot, na kateri se sooča z nevarnostmi in spoznava najrazličnejša bitja, ki včasih pomagajo njej, drugič pa ona njim. Skozi kopico zapletov najde svoje domovanje v podzemni jami.

Pravljica bratov Grimm je doživela že mnogo različic. Tokratne lutkovne pa ne zanimajo nove pripovedne izpeljanke, pač pa bo preprosto uprizorila njeno osnovno zgodbo in jo hkrati poskušala ujeti v igriv dialog med lutkovnim in dramskim gledališčem.

Zgodba o deklici Zmrdici in dečku Zmrdku govori o svetu, v katerem živimo, še bolj pa o tem, kako ga vidimo in doživljamo. Včasih se zmrdujemo, ker se nam zdi grozen, nihče nas ne razume in počutimo se osamljene. A odpremo oči in se ozremo naokoli ter zagledamo nekoga podobnega, ki nas razume in ima rad. In svet se zazdi veliko lepši!

Janček ježek bi bila čisto navadna zgodba o čisto navadnem dečku, ki živi povsem povprečno deško življenje, če ga ne bi lepega dne spremenili v ježka. Ježkovo življenje pa je, čeprav se marsikomu ne zdi tako, vse prej kot preprosto ali srčkano. Že čez cesto je težko priti. Kaj šele obleči pulover ali objeti prijatelja. Toda to je predstava o sicer navadnem dečko-ježku, ki pa se lepega dne odloči, da ne bo nikoli obupal.

V nadčasovni glasbeno-lutkovni kompoziciji se v vlogi Josefa K. znajde tudi gledalec. Igra ga neusmiljeno prestavlja v brezizhodne situacije, seznani ga z drobovjem družbenega stroja pa tudi z intimnim svetom nekaterih Josefu K. dragih ljudi. Gledalec je postavljen v središče dogajanja, kjer se mora na milost in nemilost odgovorno podvreči Procesu.

Smrt pripluje v kraj, v katerem ji je oznanjeno, da tu nima jurisdikcije. Dobrodošli v Mestu nesmrtnih, kjer se brez prestanka vrti ples šestih (brez)smrtnih grehov, umetni raj, v katerem vladata veselje in trgovanje, disko pri belem dnevu, oder, na katerem Bog in čas ne igrata nobene vloge. Slaba neskončnost, slaba nesmrtnost.
Posebej za predstavo spisano Tasićevo dramsko besedilo združuje poznosrednjeveško temo mrtvaškega plesa in ekstazo Vidovega plesa, ne zato da bi smrt odganjalo, temveč da bi jo priklicalo nazaj.