Skozi lutkovno uprizoritev Arhitekta bova! mladi gledalci spoznavajo arhitekturno mišljenje. Igrivo raziskovanje Petru in Ani pomaga pri odkrivanju in ustvarjanju urbanega življenja, občinstvo pa nagovarja, da še bolj zvedavo opazuje svoje bivalno okolje.

Prvi ponovitvi predstave za IZVEN sta 23. in 24. aprila. 

Sodelujoči pri predstavi: 

Režiserka Jana Nunčič

Avtorici likovne podobe Manica K. Musil in Teja Kovač Lozar

Dramaturg Domen Šuman

Avtor glasbe Rok Zalokar

Avtorji uprizoritvenega besedila Manica K. Musil in ustvarjalna ekipa

Lektorica Metka Damjan

Igralca Vesna Vončina, Andraž Jug k. g.

Oblikovalec luči Miljenko Knezoci

Oblikovalec zvoka Jure Auguštiner

Lutkovna tehnologa  Aleksander Andželović

Izdelovalci lutk in scenskih elementov Mojca Bernjak, Darka Erdelji, Aleksander Andželović, Tin Matuš

Izdelovalci scenografije Lucijan Jošt, Mitja Pastirk, Branko Caserman, Ivan Rekolj (študijsko)

Izvajalci glasbe Rok Zalokar - klavir, Jošt Drašler - kontrabas, Žiga Smrdel - bobni

Cenjeno občinstvo, drage ustvarjalke in ustvarjalci lutkovnega gledališča!

Lutkarstvo je ena najstarejših in najglobljih oblik človeškega izraza, ki izvira iz duhovnih in mitoloških korenin. Že predtisočletji je človek risal podobe ljudi, živali in bitij na stene jam in ustvarjal njihove sence, ki so oživele ob ognju. Sence niso bile le igra svetlobe, temveč most med vidnim in nevidnim, način povezave s predniki in silami, ki presegajo človeka. Arheološke najdbe lutk v starodavnih civilizacijah ter antropološke raziskave potrjujejo njihov starodavni in univerzalni značaj. Lutke so prisotne v vseh delih sveta, kar kaže, da so ena temeljnih oblik človeškega izraza.

V svojem izvoru so lutke delovale kot posredniki med človekom ter svetom bogov, prednikov in naravnih sil, kar še danes prepoznamo v tradiciji Bambarov iz Malija. Avtor letošnje poslanice, Yaya Coulibaly, v svojem delu prepleta sodobni izraz z večstoletno bambarsko tradicijo, kjer lutko razumejo kot glas prednikov oz. "najbolj suveren izraz človekove duše", razumljeno kot utelešenje prvotne ustvarjalne sile. Po legendi je duh prvega vulkana na Zemljo vrgel Meren, prvo božanstvo in lutko, ki je rodila rastline, živali in ljudi ter tako postala simbol začetka vsega živega.

Lutki je od nekdaj lastno, da v neživem prebudi življenje in v vidnem razkrije nevidno, s čimer človeku nastavlja ogledalo. Ko jo vodi animator, postane metafora človeka, razpetega med notranjimi silami, družbenimi okvirji in ideologijami, a hkrati soustvarjalca svojega sveta. Spominja nas, da niti niso le tisto, kar nas vodi, ampak tudi moč, ki jo lahko vzamemo v svoje roke.

nas spominja tudi razmislek sodobnega gledališkega ustvarjalca Tina Grabnarja, ki gledališče razume kot prostor oblikovanja človeka. Kot otrok je v njem odkrival čustva, empatijo in domišljijo, danes pa v njem išče odgovore na kompleksnost sveta. Kot ustvarjalec poudarja, da gledališče ne odraža le resničnosti, temveč jo lahko tudi preoblikuje, razpira perspektive in soustvarja drugačne možnosti prihodnosti.

Lutkovno gledališče nas torej uči, da smo tako kot lutke soustvarjalci sveta, ki z zavestjo, domišljijo in odgovornostjo lahko soustvarjamo svojo prihodnost.

Čudovito praznovanje lutkovne umetnosti vam želim!

Ajda Rooss
predsednica slovenske Unime

Mednarodna poslanica ob Svetovnem dnevu lutk

Praznovanje svetlobe življenja/Hijenine sanje

Yaya Coulibaly, Predsednik Compagnie Sogolon, Vitez nacionalnega reda Malija

Moji dragi rojaki in rojakinje, lutkarice in lutkarji organizacije UNIMA, prebivalci in prebivalke Zemlje, 

Bambarci v Maliju imajo, tako kot druga ljudstva sveta, koncept nenehnega ustvarjanja, pri katerem stvari nastajajo iz glasu Boga Stvarnika in njegovih vrtinčastih, visokoletečih besed. Duh prvega vulkana je na Zemljo vrgel Meren, prvo božanstvo, lutko, ki naj bi vladala temu še vedno kaotičnemu svetu. Ta prva lutka je imela podobo ženske in je rodila rastline, živali in ljudi (Jiriw, Sogow ani maaniw). Oživljanje naše preteklosti in prikazovanje lutkarstva, pomembnega elementa svetovne kulturne dediščine, ni le znanstveno prizadevanje, temveč tudi izkaz inteligence in ljubezni do sebe. 

Tema ni nova, a je še vedno pomembna. V takem gledališču, v katerem vsi igrajo dvojno igro, moralnim posledicam lutkinih dejanj ne more ubežati niti človek iz najodličnejšega družbenega okolja. Z igro lutk dobimo fascinanten vpogled v duh časa: pravi junaki tega gledališča so ljudje, ki utelešajo veselje do življenja in majhne radosti. Edinstvena lepota lutk, bogato in raznoliko lutkovno gledališče, glasba ter pesmi in plesi lutk, ki odražajo pristno civilizacijo in prepričanja prednikov, so ogromen vir navdiha za gledališke strokovnjake, še zlasti za mlade, ki razvijajo univerzalno kulturo. Izobraževanje mladih je stalna skrb Mandejcev in preostalega sveta. Zato si svet starešin s pomočjo lutkovne dejavnosti v njenih različnih izraznih oblikah prizadeva zagotoviti karseda ugodne pogoje za telesni, intelektualni in moralni razvoj mladih. Nikoli v zgodovini niso odrasli ali starejši dovolili mladim, da bi delovali povsem po svoje, brez usmerjanja. Odrasli mladih ne smejo povsem prepustiti samim sebi. Moder človek mora biti dober zgled v očeh mladih. Druge mora nasmejati in jih hkrati popravljati, paziti na moralo. Lutka, ki se kot karavana premika v soju mesečine – v lutkovnem gledališču ali zunaj njega – je kot vas. 

To je moja vas; tu živim. "Ko gre jastreb na konjski sejem, se pripravlja na prihodnost," saj ga čaka lakota. Bambarska lutka iz Malija v enigmatičnem jeziku mlade uči, naj vsako leto negujejo razvoj na novih področjih in ohranjajo tradicijo. Svetovni dan lutkarstva je praznovanje luči življenja. Tako v najpomembnejših institucijah svetovne kulture najdemo lutke; najdemo organizacijo UNIMA. Lutke, ki so predvsem verske narave, so v smislu umetniških, političnih in družbenih odnosov v samem središču življenja.  Ko duhovi lutk govorijo z nami, jih ubogamo. Lutka je kot sonce; mora nas greti s toploto ljubezni in razumevanja. To je UNIMA, ljubezen večnega sonca. UNIMA je vseživljenjska zaveza. UNIMA je politična in kulturna institucija na visoki ravni, brez katere ljudje sveta ne morejo več živeti. Lutke si v trenutni razvojni fazi kot instrument zavedanja, izraz solidarnosti in simbol komunikacije zaslužijo posebno pozornost, tako da jih snujemo, ustvarjamo in populariziramo po vsem svetu. 

Lutka je ogledalo naše kulturne identitete, odskočna deska za razcvet umetnosti in kulture, nenadomestljiv okvir za afirmacijo naše ustvarjalnosti, zato je treba umetnost lutkarstva širiti. Legendarna lepota lutke vzbuja vsesplošno občudovanje. Lutkarstvo je od nekdaj bilo in vedno bo praksa ljudstev sveta. Opredeliti v praksi pomeni začrtati meje, omejitve. Lutka pa meje zavrača. Lutka prežema in se razteza čez vse. Je najbolj suveren izraz človeške duše. 

V preteklosti so se ljudje izobraževali s pripovedovanjem zgodb in se zabavali ob figuricah ljudi ali živali, ki so se sprehajale naokoli tako, da so jih ljudje upravljali – včasih s pomočjo vrvic, včasih brez. Kdaj se je v Maliju začela tradicija lutkarstva? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Za mnoge zgodovinarje se zgodba začne v 9. in 12. stoletju. Lutkovna umetnost Malija v zgodovini afriškega lutkarstva zavzema pomembno mesto. Leta 1878 jo je "odkril" Paul Soleillet. Tako je bilo to prvo afriško lutkovno gledališče, ki je postalo znano zunaj Afrike. (Soleillet, P., Les voyages et découvertes dans le Sahara et dans le Soudan, Pariz, M. Dreyfous, 1881, citirala Olenka Darkowska-Nidzgorski, Théâtre populaire de marionnettes en Afrique Sud-saharienne, 1980.) Malijsko lutkarstvo kot velik kanu, z jadrom ali brez njega, ki zato, da odpluje po reki afriške umetnosti, potrebuje le valove. 

Rivalstvo med skupnostmi odpravljajo zavezništva, ki se sklepajo s pomočjo lutkovne umetnosti. Lutkarstvu je uspelo mnoge konflikte preoblikovati v zavezništva. UNIMA oziroma lutkovna in likovna oblika so nedvomno sanje hijene (totemske živali). 

Zgodba o hijeni, ki simbolizira moč in silovitost, nas popelje v njene sanje, sanje o prihodnosti, sanje, v katerih je človeštvo modro in v večni harmoniji s svojim telesom in umom. Sanje o občestvu, sanje o medsebojni delitvi, sanje, v katerih se hijena sooči z različnimi situacijami, da ustvari prihodnost in, upajmo, boljši jutri. Ni mi težko vzpostaviti stika z bambarskimi kmeti v Maliju; namreč, če ne veš, od kod prihajaš, ne veš, kam greš. In med Bambarci je tako, da če ne veste, od kod prihajate, se zberejo vsi duhovi in vam eden za drugim v obraz izpljuvajo prežvečene oreščke kole. 

Genialnost sem podedoval od očeta, on pa od svojega očeta. Oče je želel, da utelešam podobo bambarske svetovne hiše in njenih tradicij. Kar se mi zdaj dogaja, je čudovito. Očetu dajem nove ideje. 

Drage kolegice in kolegi, lutkarji in lutkarice z vsega sveta: lutka je inštrument, ki prenaša glas prednikov. Zaradi svoje moči je to bistveno orodje poveljevanja in avtoritete poglavarjev. Vse pa je seveda odvisno od regije, v kateri živite. 

Tradicionalno znotraj sodobnega. Moj glavni cilj je po vsem svetu spodbujati tradicionalno lutkarstvo in prakse prednikov – od kiparstva do tehnik upravljanja. Potem pa želim še spoznavati tradicionalno afriško in svetovno gledališče ter edinstveni slog predstav z maskami in lutkami, ki temelji na glasbi, plesu in pesmi. 

Za otroke Malija, otroke Afrike in za otroke povsod po svetu upam, da boste vsi vzljubili ta obsežen družbeni pomnilnik, ki predstavlja našo univerzalno kulturno dediščino. Neutrudno si prizadevam, da bi bila izvirnost in bogastvo tradicionalnega lutkarstva prepoznana v celoti. 

Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu lutk 2026

Tin Grabnar, režiser

Spomnim se, kako sem kot otrok vsako soboto prestopil prag lutkovnega gledališča in se za nekaj trenutkov preselil v drug svet. Kot da bi se odpravil na neko čarobno popotovanje. Gledališče je bilo zame takrat prostor, kjer sem lahko čutil, karkoli sem želel. Lahko me je bilo strah, lahko sem se smejal, lahko sem se navduševal in žaloval. Po vsem tem vrtiljaku doživetij, ko se je ob koncu predstave zastor spustil, sem se vedno znova znašel v varnem zavetju gledaliških sedežev. Ko sem odhajal iz dvorane, sem bil bogatejši za novo izkušnjo. Skozi gledališče sem se učil čustvovati, učil sem se empatije in pridobival neke temeljne osebne vrednote. Uril sem svojo domišljijo.

Kot mladostnik sem postal nekoliko zahtevnejši gledalec. Ker sem se začel z gledališčem tudi sam ukvarjati, sem vsak obisk gledališke predstave izkoristil za nekakšno majhno analitično študijo. Iskal sem predstave, ki so v meni razpirale nove perspektive. Želel sem, da mi omogočijo vpogled v kompleksnost sveta. Da razgrnejo vprašanja, ki nimajo preprostih odgovorov. Gledališče je bilo takrat moj sopotnik pri odraščanju, dialoški partner pri oblikovanju pogledov na svet in priročnik za razumevanje človeške psihologije.

Ob vstopu v odraslost se je gledališče dokončno ustalilo kot moja življenjska in poklicna pot. S tem se je perspektiva popolnoma obrnila, saj sem zdaj jaz v položaju, da na oder postavljam gledališka dela. Z vsako uprizoritvijo se znova sprašujem, kaj bi moral sprožiti v občinstvu. Kako lahko konstruktivno vplivam na to mnogoplastno družbeno tkivo, v katerem živim? Znašli smo se sredi turbulentnega zgodovinskega trenutka, kjer oboroževanje vedno bolj nadomešča občutek varnosti, opletanje z vojno retoriko je postalo del vsakodnevnega besednjaka, brezkompromisno pustošenje po naravi je očitno najkrajša pot do kopičenja kapitala, srčnost in empatija pa nista več razumljeni kot temeljni človeški vrednoti, temveč sta znotraj volčje kapitalistične logike postali šibkost. Ko je razkol med bogatimi in revnimi iz dneva v dan večji, meja med resnico in lažjo vedno bolj zabrisana, naša iluzija o svobodni izbiri pa izpostavljena partikularnim interesom megakorporacij, se lahko s popolno legitimnostjo vprašamo: kakšen položaj ima znotraj vsega tega gledališče?

Gledališče lahko razvedri. Gledališče lahko ponudi zatočišče. Gledališče lahko informira, razkrije in poudari. Lahko nas poveže v skupnost, prav tako kot lahko skupnost tudi razbije. In če je gledališče res dobro, lahko utira pot novim možnostim. Če je na konici prebojnih idej, lahko pomaga soustvarjati drugačno vizijo sveta. Ne zgolj, da na odrskih deskah odslikava realnost našega vsakdanjega življenja … S postavljanjem novih razmerij lahko recipročno vsakdanjemu življenju utira novo pot.

Lutkovno gledališče ima znotraj sesuvajočega se družbenega konteksta še toliko večji potencial. Ko se zastor dvigne, so na odru pred nami nepremično razpostavljeni predmeti. Negibna telesa ležijo, kot da bi bila zamrznjena v času. Potem pridejo animatorji in z gibanjem ustvarijo iluzijo življenja. Aktivirajo domišljijo gledalk in gledalcev. Namigujejo nam, da se za tem, kar vidimo, skriva nekaj večjega. Nekaj lepšega in boljšega, nekaj, kar je razumu težko dosegljivo. Z animacijo prebudijo silovito moč človeške domišljije. Moč, ki lahko premika meje, ruši zidove in gradi mostove. Domišljija je tista, ki lahko ustvari boljši svet.

Gledališče lahko premika meje. Gledališče lahko ponudi drugačno vizijo. Gledališče pa lahko tudi aktivira. Zato naj vas ob koncu poslanice, vse, ki imate privilegij volilne pravice, še povabim, da izkoristite svojo politično moč in se udeležite prihajajočih parlamentarnih volitev. Na tej točki je namreč možnost in priložnost, kjer se gledališke sanje o bolj strpni in solidarni prihodnosti lahko prevesijo v realnost.

Se vidimo 22. marca na voliščih.

O AVTORJIH LETOŠNJE POSLANICE

Yaya Coulibaly, maliijski lutkar, pripovedovalec, mag in glasbenik, se je rodil 26. aprila 1959 v Kouli v okrožju Koulikoro. Kot potomec Bitòna Coulibalyja, kralja Ségouja, je že v mladosti podedoval obsežno znanje lutkarstva, tesno povezano z iniciacijskimi obredi bambarske tradicije. Študiral je na Institutu National des Arts v Bamaku ter v Franciji na Institutu International de la Marionnette (IIM) in École Nationale Supérieure des Arts et de la Marionnette (ESNAM) v Charleville-Mézières, sodeloval z etnologi in prispeval k razvoju zahodnega razumevanja zahodnoafriških družb in kulture.

Leta 1980 je ustanovil skupino Sogolon, ki združuje tradicije etničnih skupin Bamanan, Somono in Bozo ter promovira lutkarstvo doma in po svetu. Je dedič velike zbirke lutk (skoraj 25.000 kosov), med katerimi so ročne lutke, marionete, senčne lutke, maske in kipci, ki so bili predstavljeni na mednarodnih festivalih in razstavah, med drugim v Cape Townu, New Yorku, Parizu, Bruslju, Dakru in Tunisu.

Navdihuje se v afriški ustni tradiciji. Kot predan učitelj in družinski človek svoje znanje prenaša na naslednje generacije, obenem pa je leta 2024 ustanovil tudi Mednarodni festival Sogobô v Bamaku.

***

Tin Grabnar deluje na presečišču performativnih in uprizoritvenih praks kot eden vodilnih sodobnih lutkovnih ustvarjalcev. Njegovo delo združuje lutkovne tehnike, performans, magijo in vizualno umetnost, pri čemer nastajajo uprizoritve, ki odpirajo čustvena, etična in filozofska vprašanja sodobnega časa, s posebnim poudarkom na trajnostnem načinu bivanja v vsebini in tudi v produkciji.

Med njegovimi odmevnejšimi projekti izstopa mednarodni projekt Transport, ki je v sezoni 2024/25 premierno uprizoril šest predstav v Sloveniji, Poljski, Češki, Estoniji in Litvi. Litovska predstava Transport: Fasten Your Seatbelts! je nominirana za Golden Stage Cross, najvišje litovsko priznanje v kategoriji lutkovnega in predmetnega gledališča; zmagovalci bodo razglašeni 27. marca.

Med njegovimi najodmevnejšimi lutkovnimi predstavami sta še Nekje drugje in Tihožitje (Lutkovno gledališče Ljubljana).

Praznično bogat program v Lutkovnem gledališču Maribor: 

Lutkovni muzej bo odprt med 9. in 16. uro, ob 11. uri si ga lahko ogledate z vodstvom.

Ob 10. uri vabimo v Sodni stolp na našo zadnjo uspešnico za različne generacije: Skrinjica sinjega maka. Ob nakupu vstopnice za predstavo dobite brezplačen vstop v muzej.

Ob 17. uri bo v Lutkovnem muzeju premierno prikazan film Midva, lutkarja, film o Bredi in Tinetu Varlu, projekciji sledi pogovor z Bredo Varl.

Vabljeni, da praznujte z nami.

Čestitamo vsem nagrajencem! Še posebej pa naši Katarini Klančnik Kocutar, prejemnici Glazerjevega priznanja. Priznanje se podeljuje posameznicam, posameznikom, skupinam, organizacijam, društvom in ostalim ustanovam za posebej uspešno večletno delo pri posredovanju splošnih kulturnih vrednot občankam oziroma občanom Maribora in za posebej uspešno večletno organizacijsko delo pri spodbujanju in razširjanju kulturnega življenja in dela v Mestni občini Maribor.

Obrazložitev strokovne komisije: 

Glazerjevo priznanje dobi ena osrednjih osebnosti slovenskega lutkovnega gledališča in kulturnega prostora mesta Maribor Katarina Klančnik Kocutar.
Njeno večdesetletno delo predstavlja izjemno konsistenten, strokovno poglobljen in vizionarski prispevek k razvoju, uveljavitvi in prepoznavnosti lutkovne umetnosti v Sloveniji ter širše v mednarodnem prostoru.
Od leta 1999 se je po študiju dramaturgije pridružila Lutkovnemu gledališču Maribor in odločilno zaznamovala razvoj te institucije ter širšega lutkovnega okolja.
Kot direktorica Lutkovnega gledališča Maribor je v več mandatih – v letih 1999–2004 ter 2016–2025 – vodila zavod v zahtevnih razmerah, zaznamovanih s finančno in kadrovsko podhranjenostjo, pandemijo covida-19 ter številnimi sistemskimi izzivi na področju kulture. Kljub temu ji je uspelo ohraniti in nadgraditi visok umetniški standard produkcije ter utrditi LGM kot pomembno nacionalno in mednarodno središče lutkovne umetnosti.
Njeno vodenje ni temeljilo zgolj na organizacijskih in upravljavskih nalogah, temveč na celostnem, umetniško in razvojno usmerjenem razmisleku. Z jasno vizijo, kuratorsko občutljivostjo in strateškim pristopom je pomembno prispevala k dolgoročni vitalnosti lutkovne umetnosti kot relevantne in sodobne umetniške zvrsti.
Ob tem je ves čas dejavna tudi kot gledališka ustvarjalka, dramaturginja in celostna gledališka osebnost, kar njenemu delu daje dodatno strokovno in umetniško težo.
Posebej pomemben je njen prispevek k razvoju infrastrukture in kulturne dediščine. Pod njenim okriljem je bil zasnovan in leta 2022 odprt Lutkovni muzej Maribor, ki petdesetletno tradicijo Lutkovnega gledališča Maribor umešča v širši zgodovinski, estetski in družbeni kontekst ter jo odpira najširši javnosti kot arhivski, interpretativni in izobraževalni prostor. Nadaljnji razvoj muzeja, vključno z razširitvijo v AR-pristop ter odprtjem Jezovškove sobe, posvečene ključni osebnosti slovenskega lutkarstva, pomembno prispeva k vidnosti in refleksiji lutkovne dediščine.
Njeno delovanje presega okvir posamezne institucije. Z vzpostavitvijo in razvojem Kulturne četrti Minoriti od leta 2022 naprej je pomembno prispevala k oblikovanju živahnega, odprtega in vključujočega kulturnega prostora, ki povezuje javni zavod, nevladne organizacije, samostojne ustvarjalce in lokalno skupnost. Gre za primer dobre prakse odgovornega upravljanja kulturne infrastrukture, ki pomembno krepi kulturno življenje mesta Maribor.
Dodatno težo njenemu delu daje dolgoletno zaupanje strokovne javnosti. Več mandatov je bila članica strokovnih komisij Mestne občine Maribor, sodelovala pri podeljevanju Glazerjevih nagrad ter bila v letih 2020–2024 članica Odbora za podelitev
Prešernovih nagrad. Na mednarodni ravni je kot članica izvršnega odbora svetovne lutkovne organizacije UNIMA aktivno sodelovala pri razvoju publikacij, komunikacije in svetovne lutkovne enciklopedije ter tako pomembno prispevala k mednarodni prepoznavnosti slovenske lutkovne umetnosti.
Katarina Klančnik Kocutar v svojem delu dosledno zagovarja prepričanje, da je umetnost nujen del družbenega tkiva in ne prestiž. Lutkovno umetnost razume kot prostor kritičnega soočenja z realnostjo, tudi z zahtevnimi in družbeno občutljivimi temami, ter kot medij, ki nagovarja vse generacije odgovorno, pogumno in vključujoče.
Njeno delo predstavlja redko in dragoceno sintezo umetniške občutljivosti, strokovne doslednosti, osebne odgovornosti in dolgoročnega angažmaja. Učinki njenega delovanja trajno presegajo posamezne projekte in mandate ter odločilno zaznamujejo ne samo področje lutkarstva, temveč celotno kulturno podobo Maribora in slovenski kulturni prostor.
 

Skrinjica sinjega maka (10+)

Predstava je nastala po besedilu Bine Štampe Žmavc, v režiji Ajde Rooss in z likovno podobo Darke Erdelji. Himalajski sinji mak cveti visoko, tam, kjer svet postane tišji. V takšen umirjen, intimen prostor vabi tudi predstava Skrinjica sinjega maka – nežna in poetična zgodba o babici in dedku ter o ljubezni, ki ostaja, tudi ko besede počasi bledijo. Sinji mak postane simbol starosti, spominov in minevanja. Predstava odpira prostor za tih, a globok medgeneracijski pogovor. Gledalci skozi bogat svet simbolov vstopajo v zgodbo, kjer se babica počasi izgublja, dedek pa z ljubeznijo, potrpežljivostjo in predanostjo hodi ob njej.

V času, ko se kot skupnost vse pogosteje srečujemo s starostjo in demenco, uprizoritev gledalcem vseh starosti ponuja dragoceno izkušnjo sočutja, razumevanja in človeške bližine. Vabi nas, da se pustimo dotakniti in da drug drugega znova uzremo s srcem.

V družbi starejših in mlajših si jo lahko ogledate 7. marca in nato 21. marca, ko praznujemo svetovni dan lutk ter svetovni dan poezije. Na preseku teh dveh polj pa cveti Skrinjica sinjega maka. 

Transport: Tovor (15+)

Transport: Tovor osvetljuje žgočo problematiko naraščajočega tovornega cestnega prometa, nastala je v režiji Tina Grabnarja, z likovno podobo Sare Slivnik. Uprizoritev nas popelje v svet globalne trgovine, kjer hitrost in dostopnost spodbujata gospodarsko rast, hkrati pa prinašata prekomerno izkoriščanje naravnih virov, onesnaževanje okolja in kršenje delavskih pravic.

Zgodba sledi avtoprevozniku pod hudim časovnim pritiskom delodajalca. Ovire na poti stopnjujejo njegovo stisko, noč prinese naključno srečanje, jutro pa presunljiv dogodek, ki odpira temeljna moralna in etična vprašanja – predvsem o naši odgovornosti v izčrpavajočem hiperpotrošniškem svetu.

Projekt povezuje gledališča iz Slovenije, Estonije, Litve, Češke in Poljske. Uprizoritve zaznamujeta hiperrealistična miniaturna vizualna podoba in kompleksna zvočna slika, poseben poudarek pa je na stop-animaciji, ki gibanje razdrobi v niz statičnih trenutkov – kot metaforo življenja samega.

Predstava je bila uvrščena v program 13. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije in prejela nagrade za režijo, nagrado za tehnologijo, nagrado za oblikovanje zvoka ter nagrado za likovno podobo.

Predstava veliko gostuje, po Poljski, Franciji, Finski, Litvi, Hrvaški, Latviji, Estoniji, Italiji si jo na domačem odru Lutkovnega gledališča Maribor lahko ogledate 12. in 14. marca, potem se ponovno odpravlja na turnejo po Evropi.

Projekt nastaja s podporo programa Ustvarjalna Evropa Evropske unije. Predstavljena vsebina ne odraža stališč Evropske komisije.

Cankar (15+)

Prestava nastaja v koprodukciji s Cankarjevim domom in Umetniškim društvom KONJ, v režiji in z likovno podobo Silvana Omerzuja.

Cankar je kompleksen in vizualno razplasten lutkovni portret enega največjih slovenskih literatov. Uprizoritev gradi na njegovem bogatem opusu – črticah, dramah, romanih in pismih – ter izpostavlja teme, ki so bistvene za njegovo ustvarjalnost: hrepenenje, krivda, družbena neenakost, erotika, vera, vojna in smrt.

Predstava ni le poklon ob 150-letnici Cankarjevega rojstva, temveč duhovita, ganljiva in mestoma mračna vizualna študija ustvarjalca, čigar misel ostaja presenetljivo aktualna. S prepletom lutkovne umetnosti, dramske priredbe in izrazite atmosferske podobe Silvan Omerzu oblikuje svoj prepoznaven gledališki jezik ter sodobno utelesitev Cankarjevih idej.

Premiera bo 19. marca v Cankarjevem domu, mariborska premiera pa 26. marca v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor.

Marec v Lutkovnem gledališču Maribor tako prinaša tri vsebinsko močne in umetniško prepričljive predstave, ki nagovarjajo mladino in odrasle gledalce ter odpirajo prostor za razmislek, dialog in čustveno izkušnjo sodobnega gledališča.

Navdih za pravljično-lutkovne ustvarjalnice bodo Zgodbe izpod mize pisateljice Maše Ogrizek in ilustratorke Darke Erdelji.
Mentorici na zimskih lutkovnih počitnicah sta dramaturginja Katarina Klančnik Kocutar in Darka Erdelji.

Cena počitniških delavnic (pet srečanj) je 20 €, za obisk posamične delavnice pa 6 €. V ceno sta vključena ustvarjalni material in ogled muzeja na uvodnem ponedeljkovem srečanju.

Vabljeni k obisku! 

Število udeležencev je omejeno. Obvezne prijave sprejemamo na ustvarjalnice@lg-mb.si do petka, 20. februarja, oz. do zapolnitve mest.

V času, ko se kot skupnost vse pogosteje srečujemo s starostjo in demenco, predstava tako otrokom kot odraslim ponuja dragoceno izkušnjo sočutja, razumevanja in človeške bližine. Vabi nas, da se pustimo dotakniti in da drug drugega znova uzremo s srcem.

Predstava je nastala po besedilu Bine Štampe Žmavc.

Režiserka Ajda Rooss

Avtorica likovne podobe Darka Erdelji

Dramaturginja Katarina Klančnik Kocutar

Avtorica glasbe in oblikovalka zvoka Mateja Starič

Oblikovalca svetlobe Gregor Kuhar in Miljenko Knezoci

Lektorica Metka Damjan

Igralka Metka Jurc

Mojster luči Luka Jaušnik

Mojster zvoka Timotej Vidovič

Izvajalca glasbe na posnetku Mateja Starič in Deyan Muc

Lutkovna tehnologa Mitja Pastirk in Darka Erdelji

Izdelovalci lutk, scenografije,  kostumov in svetlobnih elementov Darka Erdelji, Mitja Pastirk, Mojca Bernjak, Miljenko Knezoci, Aleksander Andželović, Tin Matuš, Gregor Kuhar

Ko se ozremo po našem pisanem koledarju 2025 vidimo nekaj pomembnih zapiskov. Štiri raznolike premiere: #ROBIKAPUCAWASHERE; Sijaj, sijaj, sončece; Štirje neustrašni; Zgodba o Barvah.

Novo vodstvo: direktorica Ksenija Repina in umetniška vodja Nika Bezeljak.

Uspešno izpeljan 13. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, še prej že 36. mednarodni festival Poletni lutkovni pristan.

Gostovanja s predstavami v enajstih različnih državah in širom Slovenije. Izvedli smo več kot 400 lutkovnih predstav, skoraj 200 kulturno vzgojnih enot in še toliko drugih dogodkov v okviru Kulturne četrti Minoriti. Našo hišo je obiskalo 100 tisoč obiskovalcev.

Hvala 2025 za vse nepozabne dogodivščine! Hvala vsem, ki ste te zgodbe soustvarjali in jih spremljali.

Bodimo skupaj tudi v 2026, onkraj vsakdanjosti.

Ekipa LGM

Zgodba prihaja iz Mehike, kjer se zapatisti že 30 let borijo za dostojanstveno in avtonomno življenje staroselske skupnosti. Njen avtor Subcomandante Marcos je moder, duhovit in neizprosen borec za življenje. Zgodba o barvah je sodobna lutkovna pripoved o iskanju barv, o papigi, ki jih raznese po svetu, in o upanju, ki se rodi iz praznine.

Režiserka Jelena Sitar Cvetko

Avtorica likovne podobe Špela Trobec

Dramaturg Anže Virant

Prevajalka Tina Malič

Avtorja glasbe Urška Cvetko in Erazem Izidor Grafenauer

Kostumografka Mojca Bernjak

Lektorica Metka Damjan

Igralec Uroš Kaurin

Scensko-odrski mojster Tin Matuš

Oblikovalec svetlobe Gregor Dvornik

Oblikovalec zvoka Aljaž Fredi Novak

Lutkovna tehnologa Aleksander Andželović in Tin Matuš

Izdelovalci lutk, scenografije in kostumov Špela Trobec, Lucijan Jošt, Mojca Bernjak, Darka Erdelji, Tin Matuš, Mitja Pastirk, Branko Caserman, Aleksander Andželović

Boljšega sveta ne moremo ustvariti, če si ga najprej ne upamo sanjati. Smo vojska sanjačev – zato smo nepremagljivi.

Projekt bo tudi v prihodnjem letu povezoval evropska gledališča. Jeseni boste predstave lahko gledali v Mariboru. 

Predstava je del projekta Transport, ki nastaja s podporo programa Ustvarjalna Evropa Evropske unije. Predstavljena vsebina v nobenem pogledu ne odraža stališča Evropske komisije. 

Več o celotnem projektu Transport na spletni strani www.project-transport.eu

zaradi bolezni v ansamblu sta danes, 8. novembra, odpovedani izvedbi predstave Snežna kraljica ob 10.00 in 17.00.

Vstopnice lahko na naši blagajni zamenjate za drugo predstavo ali dobropis.

Kupci spletnih vstopnic boste prejeli navodila po e-pošti. Za vprašanja smo v delovnem času dosegljivi na blagajni LGM in na info@lg-mb.si.

Hvala za razumevanje. 

Vabljeni med torkom in petkom, med 28.  in 31. oktobrom, vsak dan med 16. in 18. uro.

V petek, 31. oktobra, bo muzej odprt tudi v dopoldanskem času, med 9. in 13. uro. V četrtek bo v muzeju med 16. in 18. uro potekala tematska pajkasta delavnica.

Vabljeni, da si tudi med počitnicami privoščite raziskovanje in igranje v Lutkovnem muzeju.

S slovesno podelitvijo nagrad se je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor zaključil 13. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. To je nacionalni bienalni festival, ki v svoj program uvršča najboljše slovenske lutkovne predstave preteklih dveh sezon, tokrat po izboru selektorja Igorja Tretinjaka, potekal je med 10. in 13. septembrom 2025. Poleg devetih predstav v tekmovalnem programu in štirih v spremljevalnem, je festival ponudil strokovne dogodke s fokusom na lutkovni tehnologiji, showcase predstavitve slovenske lutkovne umetnosti tujim gostom in odprtje dveh razstav.

Predstave je ocenjevala mednarodna strokovna žirija v sestavi: Maša Radi Buh, Tanja Komadina in Ivo Barić. Žirija je v svojem poročilu zapisala:

Žanrska raznolikost letošnjega izbora, ki je – tako kot je opazila že žirija prejšnjega bienala – nadaljevala z raznorodnimi izraznimi sredstvi in estetskimi usmeritvami, je ponovno prikazala širino razumevanja tako lutkovnega kot animacije, ki se enako drzno raziskuje v predstavah za odrasle in tudi za najmlajše, ki niso vedno priča le preverjenim oblikam in formam, temveč se predstave posvečajo širjenju jezikovnega in gledališkega vesolja.

Podčrtujemo pomen nastajanja otroške produkcije lutkovne umetnost in gledališča za otroško publiko različnih starosti, medtem ko razmeroma veliko število kvalitetnih predstav za odrasle ponovno potrjuje, da lutkovna umetnost s svojo suverenostjo, kompleksnostjo in ustvarjanjem celostnih gledaliških trenutkov nikakor ne zaostaja za drugimi uprizoritvenimi praksami.

Prijetna festivalska atmosfera in prepletenost ljudi vseh segmentov lutkovne umetnosti in publike, ki se v festivalskih dneh vzporedno ob tekmovalnem programu srečujejo na razstavah, predstavah, pogovorih in predstavitvah, vzpostavlja tudi mednarodne povezave ter tvorijo utrip polnokrve lutkovne umetnosti.

Nagrade 13. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije:

Nagrado za najboljšo predstavo oziroma grand prix prejme predstava Harms je kriv! v produkciji Teatra Matita in Mednarodnega centra lutkovne umetnosti Koper

Odrska uprizoritev nepredvidljivosti absurdne stvarnosti Daniila Harmsa nas v sosledju igre Matije Solceta nepričakovano zagrabi, da se prepustimo navidezni improvizaciji niza fragmentnih zaporedij. Skozi igro se plastijo različna stanja neulovljivega sosledja in atmosfer, ki ustvarjajo niz asociacij. Te pa gradijo nepričakovanost igre in približevanja jedru, ki se ves čas izmika.

Scenografijo zapolnjuje impresivno zasnovan stroj iz harmoničnih in drugih raznorodnih mehanskih delov in manjših predmetov, kar ustvarja enigmatično celoto. S patiniranimi teksturami in barvnimi toni zaživi kot likovno enovito starinsko glasbilo.

Odrski ustroj je poln domiselnih rešitev, ki presenečajo – je oder znotraj odra. Z zvočnimi in glasbenimi vložki, odrskimi efekti ter ponavljanji razpira asociacije o hektičnosti ter norosti sveta, ob katerih zasije umetnikova neukrotljiva kreativnost in moč umetnosti.

Nagrado za režijo prejme Tin Grabnar za predstavi Transport: Tovor v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor in Transport: Odhod v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana

Tin Grabnar z inventivnim pristopom, v katerem spretno kombinira preciznost in umetniško kreativnost, ustvari odrska dogodka, ki sta tehnično izpopolnjena in prefinjena, a hkrati razpirata tudi nežno in polno čustveno izkušnjo.

Miniaturni prizori, polni pomembnih detajlov, okoli katerih se razgrinjajo fragmenti vsakdanjega življenja posameznikov, se izkažejo kot sugestivno izrazno sredstvo, statične figure pa se s pomočjo realističnih zvokov preobrazijo v močno identifikacijsko izkušnjo.

Vsak premik, zvok in vizualni znak je orkestriran z natančno pozornostjo za detajle, režiser pa z ambicioznim konceptom demonstrira zavezanost k eksperimentu in zamišljanju, kam vse lahko seže lutkovno gledališče.

Nagrado za igro in animacijo prejme Matija Solce za predstavo Harms je kriv! v produkciji Teatra Matita in Mednarodnega centra lutkovne umetnosti Koper

Matija Solce v predstavi Harms je kriv! izstopa s svojo izjemno preciznostjo in mojstrskim čutom za ritem, s katerima vsako gesto opremi z jasnostjo in pretočnostjo. Intenziven in močan stik z občinstvom Solce gradi na podlagi neposrednosti in angažiranosti, s katerima gledalce zvabi v edinstveno in unikatno izkušnjo, ki se odvija v skupnem prostoru med odrom in avditorijem.

Še posebej zaznamujoča in privlačna je Solcetova redka sposobnost kombiniranja precizne časovne usklajenosti in tehničnega mojstrstva s sproščeno in igrivo improvizacijo, kjer nastane edinstveno ravnovesje med disciplino in spontanostjo.

Nagrado za animacijo prejme zasedba predstave Mišek Julijan v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana

Gašper Malnar, Zala Ana Štiglic, Ajda Toman in Domen Nagode v predstavi Mišek Julijan zasijejo v kolektivni uigranosti in usklajenosti, zaradi česar tudi predstava zasije kot dinamično in celostno odrsko doživetje ter priča o pomenu timskega dela, natančnosti in kreativnosti.

Njihova spretna animacija  v kombinaciji z inovativno uporabo scenografije presunljivo oživi like iz pripovedi in ustvari živo tapiserijo akcije, ki hkrati zaobjema tako igrivost kot sproščenost.

Nagrado za oblikovanje zvoka in glasbe prejme Mateja Starič za predstavi Transport: Tovor v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor in Transport: Odhod v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana

Zvok in glasba Mateje Starič v predstavah Transport: Tovor in Transport: Odhod se profilirata s svojo večkanalsko bogatostjo, s katero ustvarja potopitveno okolje, ki sočasno obdaja in vodi občinstvo. V obeh predstavah je zvočna slika samosvoj karakter, ki oblikuje atmosfero, narekuje ritem, prevzema narativno vlogo in poglablja čustveni učinek zgodbe.

Realistično, a hkrati inovativno oblikovanje zvoka priča o predanosti eksperimentaciji, ki ta uprizoritveni element popelje daleč preko le učinka v ozadju.

Nagrado za lutkovno tehnologijo prejmejo Aleksander Andželović, Matej Lazar in Gregor Kuhar za predstavi Transport: Tovor v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor in Transport: Odhod v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana

Projekt Transport predstavlja prelomno tehnološko inovacijo v sodobnem lutkovnem gledališču, ki integrira kompleksne, inovativne in vrhunske sisteme, ki se gladko združijo z likovno podobo in zgodbo, da ustvarijo hiperrealističen uprizoritveni svet. S pristopom, ki spaja natančno inženirstvo z umetniško kreativnostjo, nastaneta predstavi, ki sta s tehnično prefinjenostjo mejnika inovacije v tem polju ter predstavljata izjemno razburljiv razvoj v sodobnem lutkarstvu.

Nagrado za celostno adaptacijo prejme predstava Mišek Julijan v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana

Predstava Mišek Julijan k adaptaciji literarne predloge pristopi velikopotezno in s polno mero domišljije ter osnovno zgodbo in likovno podobo slikanice obdrži kot ogrodje, na katerem zgradi popolnoma lasten likovno-uprizoritveni univerzum.

Krožno zasnovana scenografija, ki pozornemu pogledu ponuja marsikateri zabaven detajl, je bogato in dinamično igrišče, v katerem nas mišek Julijan in drugi prisrčni liki povabijo v emotivno-afektivni vrtiljak, ki besede v veliki meri zamenja za nerazumljiv džibriš in s tem spodbuja zaupanje v moč lutkovnega in odrskega dogajanja.

Nagrado za likovno podobo prejme Sara Slivnik za predstavi Transport: Tovor v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor in Transport: Odhod v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana

Likovna zasnova Sare Slivnik v predstavah Transport: Odhod in Transport: Tovor temelji na natančno izdelanih 3D modelih in figurah, ki z estetiko neposredno odsevajo temo predstave in vizualnega realizma. 

Osnovna surova konstrukcija je nadgrajena z dodelanimi scenskimi kosi, ki se med predstavo sestavljajo, razstavljajo in spreminjajo v realistične, a miniaturne prizore, ki se konkretno v samem aktu sestavljanja navezujejo na dejanja znotraj igre, kot so nakladanje na kamion ali gradnja in rušenje hiše.

Natančna obdelava površin in poslikava ter premišljena uporaba barv za posamezne elemente ter prostore, ki ustvarjajo poudarke in vodijo oko, ne deluje zgolj kot iluzija, temveč skupaj z odrskimi efekti dežja in dima ter zvoka ustvarja prepričljivo atmosfero, ki gledalca pritegne v središče dogajanja. Likovni koncept tako postane samostojen interpretativni okvir predstave. Ta se z zgodbo prepleta v kritiški aparat, ki izostri pogled na izpostavljeno temo predstav.

Posebno nagrado žirije prejme predstava Paradiž v produkciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje

Notranje doživljanje posameznega lika se na odru navidezno zamrzne v enem samem izrazu obraza maske, a se kljub temu v doživljajskem smislu nenehno spreminja skozi moč telesne govorice, ki masko oživi in jo neločljivo poveže in izostri z igralčevim gibanjem v celovit lik. 

Raznolikost karakterizacije vseh nastopajočih se gradi postopoma, skozi precizno odmerjen gib, ki je kdaj potenciran in humoren, a hkrati boleče resničen. V napetosti med humorjem in resničnostjo ter medsebojnih odnosih zaživijo intimne zgodbe posameznikov doma starejših. 

Uprizoritev "večglasja" izkušenj se skozi raznolike telesne togosti, krhkosti ter izbruhe energije in otroške radoživosti prepletejo z notranjimi svetovi spominov, strahov ter hrepenenj, ki skozi interakcije in gib prikazujejo skoncentrirane življenjske povzetke, a tudi širšega pogleda na življenjsko obdobje.

V Lutkovnem gledališču Maribor so med 16. avgustom in 6. septembrom 2025 priredili že 36. Poletni lutkovni pristan. Na ogled je bilo devetnajst predstav, poleg teh še ustvarjalne delavnice, zvočni sprehodi, svetlobna postavitev in razstava.

Letošnji program je sestavljala kakovostna lutkovna produkcija iz Slovenije, dopolnjena s predstavami iz Kanade, Mehike, Češke, Italije in Slovaške. Festivalske predstave, zelo raznolike v tematiki, lutkovni tehnologiji in pristopih, so nagovarjale različne starostne skupine, najmlajše, mladostnike in odrasle.

Otroška žirija je kot vsako leto ocenjevala predstave z zlatimi zvezdicami in izbrala najboljšo predstavo festivala. Vseh pet zlatih zvezdic vseh otroških ocenjevalcev in s tem nagrado zlata žirafa prejme predstava Pepelka (koproducenti Miza in scena, Slovenija gledališče DRAK, Češka in MCLU Koper, Slovenija).

V spremljevalnem programu festivala so potekale ustvarjalne delavnice in celotedenska delavnica Žoga, ki je hotela biti luna pod mentorstvom Monike Pocrnjić. Kot vsako leto so se organizatorji iz Lutkovnega gledališča Maribor povezali z drugimi akterji v mestu, z Umetnostno galerijo Maribor, Art kampom, Narodnim domom, Mariborskim otokom, festival pa se že nekaj let tradicionalno zlije v Festival Platforma, v preseku dveh festivalov je bila zadnji dan uprizorjena predstava Mikrosvetovi, zadnji konec tedna pa tudi premiera zvočnega sprehoda Glasen neslišen svet, ki je nastala v koprodukciji z društvom Nagib.

V petek, 29. avgusta 2025, bo v Lutkovnem gledališču Maribor jubilejna 600. izvedba Žogice Marogice. Legendarna predstava, ki živi že desetletja, je namenjena družinski publiki, tudi triletnikom, a bo tokrat izvedena ob 20. uri, kot posebno praznovanje v zunanjem Avditoriju gledališča. Pobuda za večerno predstavo je prišla iz kolektiva, ki si želi tudi na zunanjem prizorišču predstaviti čarobnost gledališke luči, ki pri dnevni izvedbi umanjka.

Na predstavi bodo prisotni številni ustvarjalci Žogice Marogice, ki je nastala v režiji nedavno preminulega Tineta Varla, z lutkami legendarnega Antona Jezovška; avtor vodilnega glasbenega motiva je Bojan Adamič, avtor aranžmajev in drugih glasbenih motivov Boris Rošker.

Predstava je del festivala Poletni lutkovni pristan, ki ga v LGM letos prirejajo že šestintridesetič in je vsakoleten uvod v gledališko sezono. Obiskovalce vabijo, da si na zadnji dan počitnic privoščijo večerno zabavo z Žogico, obljubljajo pa tudi sladko žogasto presenečenje.

Žogice s fasade se poslavljajo, praznovanje se zaključuje

Od novembra 2024, ko je Lutkovno gledališče Maribor praznovalo 50 let profesionalnega delovanja, fasado krasijo Žogice, prostorska postavitev po zamislih Manice K. Musil  in Teje Kovač Lozar. Navdih za projekt je seveda prav največkrat odigrana zimzelena predstava Žogica Marogica. Na 50 mestih je razstavljenih po 50 žogic – torej 2500 žogic. Žogice so s postopki ponovne uporabe teniških žogic in odpadnega tekstila ustvarili otroci iz vrtca Borisa Pečeta, vrtca Ivana Glinška, vrtca Jožice Flander, vrtca Jadvige Golež, vrtca Otona Župančiča, vrtca Pobrežje, vrtca Studenci, vrtca Tezno, Centra Gustava Šiliha, OŠ Angela Besednjaka in Zveze prijateljev mladine Maribor.  Te dni je še zadnja priložnost, da si ogledate prostorsko postavitev na pročelju gledališča. Žogice smo pridobili s prijazno pomočjo Teniške zveze Slovenije. Pokrovitelj projekta je MANEVER.

Uprizoritev Buba je nastala po istoimenski slikanici večkrat nagrajene avtorice Andreje Peklar, ki je tudi avtorica likovne podobe predstave, v kateri nas popelje na pot radovednega odkrivanja. Režiserka predstave je Katja Povše, igrata Barbara Jamšek in Uroš Kaurin.

Buba je pripoved o učenju in odraščanju, o raziskovanju sveta in o spoznavanju samega sebe, s subtilno glasbo Andreja Hrvatina. 

Celotna zasedba predstave: 

Slikanica Zgodbe izpod mize je ena od petih knjig, nominiranih za nagrado večernica časopisa Večer za najboljše delo otroške ali mladinske literature. Člani žirije za letošnjo večernico - predstavnica Zveze bibliotekarskih društev in sekcije IBBY Alenka Urh, predstavnica Društva za humanistična vprašanja Argo Norma Bale, predstavnica revije Otrok in knjiga Urška P. Černe, predstavnik Društva slovenskih pisateljev Lenart Zajc in predstavnica Večera Tjaša Gajšek – menijo, da Zgodbe izpod mize  kljub priročniškemu delu spadajo v polje čiste literature, pa čeprav vabijo ne le k branju, temveč tudi k ustvarjanju.

"Z velikim veseljem pozdravljamo prihod Nike Bezeljak kot pomočnice direktorice in nove umetniške vodje Lutkovnega gledališča Maribor. Njena vizija se naravno spaja z našim programskim razumevanjem gledališča kot odprtega, dostopnega in drznega prostora ustvarjalnosti ter pomeni dragoceno podporo skupnim premikom. Funkciji direktorja in umetniške vodje sta prvič ločeni, kar je za razvoj gledališča z obsežnim programom, ki ga že ustvarjamo, nujno potrebno. LGM je v svoji več kot petdesetletni zgodovini povezoval tradicijo s sodobnimi trendi, z Nikinim prihodom pa nadaljujemo razvoj te dediščine s prefinjenim občutkom za inovativnost in mednarodno prepoznavnost. V času številnih globalnih izzivov, Nika predstavlja pomembno pridobitev tudi za širše razumevanje umetnosti in razvoj Kulturne četrti Minoriti. Verjamem, da bomo še dodatno okrepili ugled našega gledališča; naj bo njen prihod potrditev, da smo na pravi poti." Ksenija Repina, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor

Nika Bezeljak (1986) je na ljubljanski AGRFT diplomirala iz gledališke in radijske režije. Kot ustvarjalka je sodelovala pri različnih umetniških projektih, sicer pa se ukvarja tudi s pedagoškim in producentskim delom. Podpisala je prek dvajset režij – predvsem na odrih obeh nacionalnih lutkovnih gledališč. Njen vstop v lutkovni svet je bil spontan, a intenziven. Znanje in izkušnje je pridobivala predvsem v sodelovanju z Matijo Solcetom in Branetom Vižintinom ter vsemi nadaljnjimi sodelavci in skozi prakso. Svoje strokovno delo na področju lutkovne umetnosti je izkazovala tudi v strokovnih telesih Unime Slovenija ter Ustanovi lutkovnih ustvarjalcev. V gledališkem svetu in na mestni sceni pa so jo v dobrem desetletju spoznali predvsem kot članico kolektiva GT22 in umetniškega vodstva Momenta iz Maribora, kjer je soustvarjala tudi mednarodni festival Prestopi/Crossings ter platformo za internacionalizacijo sodobnih uprizoritvenih praks Trigger. Bila je tudi članica več strokovnih teles in komisij (Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje, JSKD, Teden slovenske drame, Lutkovno gledališče Ljubljana, Ustanova lutkovnih ustvarjalcev, Unima Slovenija).

Nika Bezeljak razume Lutkovno gledališče Maribor kot steber inovativne in tradicionalne ustvarjalnosti:

"LGM doživljam kot sodoben prostor prepleta žanrov, veščin, znanj in potencialov. Kot Kulturna četrt Minoriti je atraktivno, mogočno in tehtno večgeneracijsko gledališče, poslušališče, ustvarjališče, razstavišče, učilišče in srečališče. S temi pridevniki in na teh križiščih želim graditi njegov program.

Gledališče je vselej javni prostor. Javni zavod – kar LGM seveda je – pa deluje v javnem interesu. In prav javno dobro, ki ga razumem kot skupno dobro, je temelj, okrog katerega želim graditi in misliti program: prostore, ki jih gledališče zaseda, zaposlene, ki že sami tvorijo notranjo skupnost, širijo pa jo tudi z ostalimi sodelujočimi, partnerji in obiskovalci – torej javnostjo. LGM je v preteklem polstoletju zraslo v stabilen zavod z mnogimi preboji in presežki. Pustilo je pomemben pečat – vplivalo je na odraščanje prebivalcev Maribora in okolice, preoblikovalo osebnosti, izoblikovalo vrhunske ustvarjalce, preselilo in preraslo samega sebe, preživelo več kriz ter sprememb. Na temeljih njegovega ustanovnega poslanstva in preteklih dosežkov ga gre razvijati v odzivno, sodobno in dostopno gledališče. Močan program pomeni zasledovanje visokih strokovnih in umetniških standardov ter povezovanje s strokovnjaki s področja pedagogike, umetnosti, humanistike in drugih znanosti ter obrti, pa tudi z občinstvom. Menim, da je poleg osnovnega poslanstva razvoja lutkovne umetnosti in uvajanja najmlajšega občinstva v svet (uprizoritvene) umetnosti potrebno ohranjati odprt prostor misli, svobodnega dialoga, kritične obravnave ter motrenja notranjih in zunanjih svetov. Skratka, ustvarjati in ščititi živahen javni prostor.

Dostopnost gledališča razumem na veliko nivojih - seveda gre za to, da so vrata čim širše odprta, cene dostopne, arhitekturne in jezikovne ovire prilagojene … A z vidika dostopnosti in razumevanja umetnosti kot temelja družbenega in osebnostnega razvoja gre tudi za skrb za kontekstualizacijo – pa naj bo to oblikovanje abonmajev ali priprava različnih strokovnih in kulturno-vzgojnih spremljevalnih vsebin ter skrb za profesionalno in poljudno izobraževanje. In že ob izvoru idej in razvoju projektov želim, da smo kot zavod odprti za raznolike pristope k ustvarjanju.

Moja osrednja naloga je misliti sezone. Moj subjektivni okus se odziva v prvi vrsti na vizualno inventivne kreacije, ki nagovarjajo onkraj racionalnega in besednega. Podpirati želim koncepte, ki gledališče ohranjajo kot prostor radovednosti, čudenja in kritičnega pretresanja. Koncepte, ki s svojo izrazno moč iščejo v raziskovanju lutkovnega žanra in skozenj odpirajo doživljajsko raznolikost, preizkušajo izzivalne poetike in estetike ter vnašajo drzno nepredvidljivost različnih formatov in senzibilno krepijo kakovost javnega diskurza.

Sočasnost zahtevnih družbenih okoliščin terja veliko mero odgovornosti pri ohranjanju senzibilnosti pri ustvarjanju za najmlajše, kreiranje utopičnih potencialov za mlade in kritično odzivnost v javno dobro. Prepričana sem, da gledališče to zmore."

Lutkovno gledališče Maribor je novembra praznovalo 50. obletnico profesionalizacije gledališča, od aprila 2025 je direktorica gledališča Ksenija Repina. 

Njegovim najbližjim izrekamo iskreno sožalje.

Ob odprtju razstave Kobanci – lutkarji iz Kamnice pri Mariboru (v soboto, 16. avgusta 2025, ob 17. uri) odpiramo žalno knjigo. Vpis vanjo bo mogoč v času odprtja blagajne LGM, do konca festivala Poletni lutkovni pristan (do 6. septembra).